Zakaj?
Življenje se ves čas spreminja. Tako kot je bilo 10 let nazaj, ne bo nikoli več, ni konstante, kot bi si jo marsikdaj želeli. Vse ima določen "rok trajanja", kar je normalno. Nič ni ne dobro in ne slabo. Vse samo je.
Skozi preizkušnje se učimo modrosti. Takrat, ko je težko, takrat tako močno verjamemo tej teži, tej bolečini, tej krivici - pravijo nekateri.
Jaz v krivico ne verjamem.
Tako smo “notri”, da ne znamo izstopiti in kar je zanimivo, niti nočemo. Zakaj tako močno vztrajamo v bolečini? Prišla sem do spoznanja, da tako, kot smo lahko odvisni od telefona, tako smo lahko odvisni od občutka, da nam je težko, da smo bogi, da ne zmoremo sami.
Ta odvisnost je bolj prikrita in šele, ko smo pripravljeni priznati sami sebi kaj počnemo, šele takrat se lahko začne sprememba.
Vidim, da ta vloga ne samo pokvari trenutke, ampak nam odvzame LASTNO MOČ, ZAUPANJE VASE.
Ko smo nemočni in v sebe ne verjamemo, avtomatsko poiščemo nekoga, ki se mu podredimo, v njega položimo naše krmilo in pričakujemo, da nas vodi, usmerja in deluje namesto nas.
Kaj kmalu spoznamo, da nihče ne more in ne zna voditi našega življenja tako dobro, kakor ga zmoremo sami zase.
Svoboda je v zavedanju, da se življenje odvija po točno določenem Božjem planu z nemenom. Da je vsa moč v nas v katero zaupamo in se prepuščamo.
Danes živim sebe in to je največje darilo.
